Bordanje je šport, za katerega mi je žal, da nisem nikoli imela možnosti, da se ga naučim. Vedno je bilo toliko drugih stvari, ki so bile bolj pomembne in ni bilo nikoli pravega časa. Že nekaj let se dogovarjam, da bi morda vseeno poizkusila, ampak nikoli ne pride do te priložnosti. Poleg tega pa ne vem, ali bi bilo to za moja kolena, ker imam veliko težav iz preteklosti.

Na srečo je vseeno šport zelo razširjen in se lahko odločam za mnogo drugih, ki so zame mnogo bolj udobni. Kakor na primer plezanje, hoja v hrib ali po ravnem. Dobro tudi hoja v hrib zna biti na trenutke težava, ker moram za navzdol imeti palice, saj je za kolena hoja navzdol lahko bolj obremenjujoča kakor navzgor. Ampak vseeno se mi pa zdi, da bi bilo to mnogo lažje kakor pa bordanje. Enkrat sem sicer to poizkusila, ampak takrat sem imela še zdrava kolena. Vseeno je pa tako zelo prijetno gledati nekoga, ki izvaja ta šport, ker je tako pomirjujoče, da ne znam opisati z besedami. To je bil tudi eden izmed razlogov, zakaj mi ta šport tako zelo pri srcu. Čeprav sem ga vedno le gledala od daleč. Kaj je lahko lepšega, da tako uživaš v vožnji po snegu, kjer imaš lep bel razgled. Mislim, da ne obstaja nobena meditacija, ki bi to lahko presegla. Sicer če to želim si vseeno, lahko izberem kakšen drugačen šport, kakor recimo sankanje, ampak mislim, da v tem ne bi uživala, tako kakor bi si želela. Lahko pa, da se motim seveda.

Lahko, da bom skozi čas odkrila kašen šport, ki bo na snegu in mi bo vseeno ustrezal in bodo moja kolena temu namenjena, ali pa bom celo našla pogum, da se odločim za bordanje, ki bi ga iskreno zelo rada doživela.