Takoj ko sem vstopila v dvigalo sem za vonjala parfum, ki me je čisto premami. Tako noro lepo je dišal, da bi ga takoj imela še jaz na sebi, čeprav je bil več kot očitno moški parfum, saj je bila edina oseba poleg mene moškega spola. Pa še simpatičen je bil. Ali pa je bil morda to kriv parfum, ki me je čisto omamil in mi je sedaj simpatičen nekdo, ki mi brez parfuma ne bi bil.

Karkoli je že na tem, parfum zelo lepo diši, nisem bila pa tako pogumna, da bi simpatičnega moškega vprašala kateri parfum je to. Ko se je dvigalo vstavilo v mojem nadstropju, sem se le poslovila in odšla v stanovanje. Ko sem bila že v stanovanju in se tisti noro lepi vonj ni več vonjal, mi je bilo isto sekundi žal, da nisem vprašala, kaj ima na sebi. Saj bi si zadala cilj, da bom naslednjič to storila, ampak vem, da bi mi bilo isto nerodno to vprašati, kakor mi je bilo prej. Ne vem zakaj, ampak takšne stvari kdaj lahko z lahkoto vprašam, kdaj pa niti slučajno ne zmorem. Morda začutim, da oseba ne želi biti ogovorjena in potem ne naredim nič.

Naslednje jutro sem bila zopet v dvigalu in poleg mene je bil zopet moški, ki lepo diši. Najbrž je bilo to, da sem bila še preveč zaspana in nisem razmišljala o tem, ali mi je prav, da vprašam ali ne, ampak sem ga končno vprašala po parfumu, ki ga nosi. Zelo je bil vesel, ko sem mu povedala, da mi je všeč parfum in mi je izdal svojo skrivnost. Odšla sem v službo z nasmeškom na obrazu, vse dokler mi ni splet pokazal, da ta parfum, ki ga je imela moški v dvigalu, stane skoraj dvesto evrov.