Nekaj časa nazaj sem po pregledu pri zdravniku izvedel, da se bom moral začeti zdraviti s kemoterapijo. To pa me je takrat zelo prestrašilo, kajti kemoterapija se mi ni zdela kot najbolj prijetna metoda zdravljenja, predvsem zaradi raznih zgodb, ki sem jih slišal. Zaradi tega pa sem imel ob tej novici ogromno vprašanj, na primer najbolj to, kako bo to vplivalo name. Hitro pa mi je lahko zdravnik razložil potek tega postopka in kaj lahko pričakujem, s čim pa sem hitro videl, da so bile moje predstave nekoliko napačne in predvsem skrajne.
Začelo pa se je s tem, ko mi je zdravnik razložil, zakaj bo kemoterapija ključen del mojega zdravljenja. Tedaj pa sem si zavedal, kako ključnega pomena je to, ter sem se kar navadil v to, da bom zaupal v ta proces. Pri temu zdravljenju pa je res šlo za dolgotrajen proces, ter ni bila to le reč, ki sem jo izvedel enkrat, saj kemoterapija ne deluje tako.
Po prvih nekaj ciklih, v katerih se to zdravljenje izvaja, pa sem občutil nekaj stranskih učinkov. Ti so bili povezani z utrujenostjo in pomanjkanjem apetita. Kljub temu pa sem te stranske učinke premagal, saj sem vedel, da je to nekaj, kar moram prestati, ter bo na koncu vse to vredno, saj se bom pozdravil.
Zato pa sem z zdravljenjem nadaljeval pozitivno, ter sem poskušal ostati čim bolj pozitivnih misli. Ko pa se je ta dolg proces z vsemi cikli končno zaključil, pa mi je zdravnik po natančnemu pregledu lahko le povedal, da sem spet povsem zdrav. Tedaj pa me je čakala še zelo dobra novica, ki me je zelo navdušila. To pa je bila ta, da mi kemoterapija ni pustila kakšnih posledic, torej da moje telo ni utrpelo kakšne izčrpanosti. To pa je bil na začetku moj zelo velik strah, tako da me je ta novica še kako navdušila.
