Že nekaj časa sem skušala nekaj telovaditi in gibati, pa mi časovno ni nikoli zneslo. Kako lahko tisti, ki hodijo na fitnes rečejo, da jim fitnes vzame malo časa. Meni je vzel veliko časa, ko sem nekaj časa hodila na fitnes. Enostavno potem nisem mogla več. Tako sem razmišljala, kaj bi počela, da bi se gibala. Prišla sem do ideje, da bi lahko hodila na sprehode. Seveda pa smo bili spet tam, da bi se lahko sprehajala samo po temi. Ročna svetilka bi bila obvezna. Morala sem se vprašati, če bi to meni sploh odgovarjalo.

Ko sem šla prvič na sprehod je ročna svetilka ostala doma na polici. Seveda sem jo pozabila. Ta sprehod je tako bil prav nič sproščen. Bila sem skozi napeta in prestrašena. Kako sem lahko bila tako smotana, da sem pustila svetilko doma. Ko sem prišla domov, sem se oddahnila in takrat sem si rekla, da ne bom hodila več na sprehode. No, naslednje jutro, ko sem malo bolj premislila, pa sem ugotovila, da je bila kriva ročna svetilka, ker sem jo pozabila doma. 

Tako sem se odločila, da še enkrat poskusim in grem na sprehod. Tokrat bo ročna svetilka šla z menoj. Lahko vam povem, da je to bil čisto drugi sprehod. Kako sem bila vesela, prav uživala sem, ker sem lahko posvetila tja, kamor sem želela. To pa je bil prijetni sprehod in danes vam lahko rečem, da se sprehajam vsaki dan. Tako zelo veliko mi pomenijo sprehodi. Navadila sem se celo, da se vedno sprehajam ponoči. Ko se je spremenila ura in je bila tema kasneje, sem šla na sprehod tudi jaz kasneje. Prav nič več me ne ustavi, glavno pa je, da je ročna svetilka vedno v žepu. Sprehodi me pomirijo in lahko razmišljam v miru. Tako sem se spet povezala sama s seboj.