Jutro je, rolete so odgrnjene in moj vikend se lahko začne. Danes bom risala na platno po zelo dolgem času. Komaj čakam, da zopet preizkusim svojo risalno tehniko, če je še kolikor toliko tam. Včasih sem zelo veliko risala na platno sedaj se mi pa ne da več toliko. Oziroma da se mi še, le vedno manj časa imam za to, zato se raje posvetim čemu drugemu, ko imam čas za to. 

Še dobro, da imam na oknu rolete, ki jih bom vseeno morala malce spustiti, da mi ne bodo preveč sijale na platna. Takšno risanje je vedno pretežko, saj me moti, da je nekje preveč svetlobe in drugje premalo. 

Po tem, ko sem si pripravila sadje in kavo, sem se usedla pred platno in začela z risanjem. Začetek je deloval zelo obetaven in komaj sem čakala, da pridem vsaj do polovice, da vidim, če grem v pravo smer. Včasih pri risanju nikoli ne vem, dokler ni že prepozno ali sem čisto zgrešila vse ali pa je to nekaj, kar ima potencial. V vsakem primeru pa uživam, kar je najbolj pomembno. Na srečo mi je vsaj takoj uspelo namestiti rolete, tako, da je bila svetloba ravno pravšnja in sem vsaj s tem imela manj dela oziroma nič dela. Samo na začetku, ko sem vse to pripravljala. Svetloba, ki so jo ustvarile na pol dvignjene rolete, je bila res popolna. In tako sem lahko preprosto uživala v risanju tistega, kar rišem. V resnici še sama ne vem točno, kaj je to, ker bo neka abstraktna zadeva. 

Po nekaj urah eksperimentiranja so se končno začeli kazati prvi znaki umetnije in vedno bolje sem bila navdušena. Moram priznati, da kar nad pričakovanji. No, vsekakor nisem boljša od kakšnega pravega umetnika, sem pa sama sebe presenetila, da znam še vedno toliko kreative dati ven iz sebe, kljub temu da ne vadim tega redno.

Počasi je tudi prišel čas, ko je svetloba že izginjala zunaj in morala sem dvigniti rolete, da sem dobila več svetlobe in nadaljevala delo v pravi svetlobi.